služnost
slúžnōst ž <G -osti, I -osti/-ošću>
DEFINICIJA
1. pravn. stvarno pravo na tuđoj stvari
2. v. servitut
ETIMOLOGIJA
vidi sluga

Hrvatski jezični portal. 2014.

  • slúžnōst — ž pravn. stvarno pravo na tuđoj stvari …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • slúžnost — i ž (ú) 1. jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine: pridobiti služnost / osebna služnost pravica do uživanja, rabe tuje stvari in stanovanja; vodna služnost pravica… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • servitut — servìtūt m <G servitúta> DEFINICIJA pravn. pov. stvarno pravo koje svom titularu daje ovlaštenje da se tuđom stvari u određenom opsegu služi; služnost [servitut zemljišni; servitut osobni] SINTAGMA međudržavni servitut pravo povlaštene… …   Hrvatski jezični portal

  • drvárjenje — a s (á) glagolnik od drvariti: prišla je zima, čas drvarjenja / služiti si kruh z drvarjenjem ♦ jur. služnost drvarjenja pravica do sekanja drv na tujem zemljišču …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • drváščina — e ž (ā) zastar. služnost drvarjenja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pridržáti — ím dov. (á í) 1. s prijemom krajši čas ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: pridržal mu je konja, da je razjahal; pridržal mu je streme; pridržal je voz, da se ne bi prevrnil / pridržati šal z brado / pridržati predmet k luči… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • servitút — a m (ȗ) jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine; služnost: izgubiti servitut / osebni servitut; servitut poti …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • slúžnosten — tna o prid. (ú) nanašajoč se na služnost: služnostni upravičenec, zavezanec / služnostna pot / služnostna pravica …   Slovar slovenskega knjižnega jezika